»Ne izdelujem samo lokostrelskih pripomočkov, ampak tudi čevlje. Organiziram delavnice. To je zdaj moja redna zaposlitev. Vse vzorce sem izdelala sama.«

»To po drugi strani seveda pomeni, da je to zelo privlačen vstop v podjetništvo«

»Morali smo ostati doma. Sedela sem v dnevni sobi in razmišljala, kako bi se lahko ukvarjala z lokostrelstvom, če ne smem ven, kje bi lahko delala. Začela sem izdelovati ščitnike za roke in tule. Tako se je začelo.«

»Kar daš, to boš žel.«

»Če nekje damo, moramo drugje vzeti – tega gordijskega vozla ni mogoče presekati, saj gre za ekonomijo vzemi in daj, sam sem zagovornik večjega davčnega zajema. Z več davčnimi plačniki je tudi davčna masa večja. Seveda pa je treba ustvariti konkurenčno okolje, da bo nekdo hotel plačevati tu, v Sloveniji, in da mladi slovenski podjetniki ne bodo iskali ugodnejšega davčnega okolja v tujini!«

»Našla sem svoje mesto. Živim, kakor hočem. Podjetje je uspešno, zelo dobičkonosno je, ampak ni stresno.«

»Jaz sem kmalu po teh mojih burnih letih iskanja videl, da je daleč najbolje, da grem v podjetniško pot. In moram reči, da je bila odločitev pravilna. Je ponavadi to najtežja pot, je pa tudi najlepša. Ni mi žal.«

»Jaz ob zaključku športne poti nisem ime pojma, kaj bom v življenju počel. Tok me je nosil levo in desno, zato sem na nek način vesel, da sem pristal tu, kjer sem.«

»Nepošteno bi bilo reči, da sem program festivala sestavil sam, je pa res, da sem bil koordinator.«